Zbiramo zgodbe izkušenih kvačkaric
Zavod Ustvarjalno Srce je povabil kvačkarice z več kot 50-letnimi izkušnjami, da z nami delijo svoje zgodbe, spomine in izkušnje. Želimo zbrati dragocena pričevanja o tem, kako je kvačkanje nekoč vplivalo na vsakdanje življenje in kako se je prenašalo iz generacije v generacijo.
Ena prvih, ki se je odzvala našemu vabilu, je bila Lea Babič. Njena zgodba razkriva, kako je kvačkanje nekoč služilo tako praktičnim kot estetskim namenom, in kako so v težjih časih ljudje znali ponovno uporabiti material za nove izdelke.
Začetki kvačkanja in prvi izdelki
Leina kvačkarska pot se je začela pri desetih letih, ko ji je teta iz Nemčije prinesla volno in jo naučila njen prvi vzorec. S to novo pridobljeno veščino si je skvačkala krilo in brezrokavnik, kar je bil njen prvi uspeh v svetu ročnih del.
Kmalu zatem je kvačkanje postalo pomemben del njenega ustvarjalnega izražanja, še posebej, ko sta bila njena otroka majhna. Zanju je kvačkala oblačila, odejice in hlačke, saj so bile ročno narejene stvari pogosto edina izbira, če si želel nekaj unikatnega in kakovostnega.
Lea se spominja, kako je od znanke iz Ljubljane prejela vrečo raznih ostankov volne, ki so jih nato v dolgih zimskih večerih s pomočjo družine razpletali in navijali v klopke. Iz teh klopk je nato ona kvačkala, mama pa pletla. Pogosto so kakšno jopico razparali in iz nje naredili novo, kar je bil pogost način ponovne uporabe materialov v času, ko ni bilo obilja.
Kvačkanje nekoč in danes
Čeprav danes Lea kvačka le, kadar je potrebno, saj jo zanimajo tudi druga ročna dela, je skozi leta svoje znanje prenesla naprej. Učila je hčer in vnukinjo, vendar nimata časa, da bi kvačkanje postalo del njunega vsakdana.
Vzorce je iskala v revijah in knjigah ter uživala v raziskovanju novih tehnik in motivov. Vendar opaža, da v svoji okolici danes ne vidi posebnega zanimanja za kvačkanje. Spremembe v načinu življenja in industrijska proizvodnja oblačil so močno vplivale na vrednotenje ročnih del.
Kljub temu pa se danes ročno kvačkani izdelki pogosto cenijo kot unikatni kosi ali kot nostalgični spomini na preteklost.
Ohranjanje dediščine skozi pričevanja
Leina zgodba je lep primer, kako je bilo kvačkanje nekoč pomemben del vsakdanjega življenja – ne le kot hobi, ampak tudi kot nuja in način ustvarjanja oblačil ter drugih uporabnih predmetov.
Čeprav nima veliko ohranjenih fotografij iz tistega časa, je ob pregledu starih slik našla nekaj fotografij svojih otrok, oblečenih v njej skvačkane izdelke, ki jih je skenirala in poslala v arhiv. Takšni dokazi nam pomagajo ohraniti zgodovino in dati kvačkanju mesto, ki si ga zasluži.
Hvaležni smo, da je Lea delila svojo izkušnjo z nami, in upamo, da bo njeno pričevanje prispevalo k priznanju kvačkanja kot pomembnega dela naše kulturne dediščine.
Pripravila in uredila Jadranka Smiljić, ustanoviteljica Zavoda Ustvarjalno srce
