V naši družbi pogosto slavimo prostovoljstvo kot plemenito obliko dela – delo, ki ga ljudje opravljajo brez pričakovanja plačila, iz dobrote srca. A v resnici obstaja tanko črta med prostovoljstvom in delom, ki bi moralo biti pravilno vrednoteno in plačano.
Projekt “Slovenija kvačka” je bil v svojem bistvu zasnovan kot prostovoljni kulturni projekt, ki bi povezal Slovenijo preko unikatnih, ročno izdelanih grbov občin. Na prvi pogled se je zdelo, da vsi sodelujemo v skupnem duhu povezovanja in kulturnega ohranjanja. A realnost se je izkazala za veliko bolj zapleteno.
Ko prostovoljstvo ni več prostovoljstvo
Da bi lahko izpeljali tako obsežen projekt, smo morali upoštevati stroške: od materialov, načrtov, grafičnih oblikovanj do marketinga in promocije. Zato smo grbe prodajali po simbolični ceni, ki je pokrila zgolj nujne stroške, povezane z izvedbo projekta. Pričakovali smo, da bodo prostovoljke, ki so prejele vse potrebne materiale in navodila, razumele naravo projekta in sodelovale v skladu z dogovorom.
Vendar pa smo se soočili s težkimi izzivi. Nekatere kvačkarice so pričakovale plačilo, čeprav smo že ob začetku projekta jasno povedali, da gre za prostovoljski prispevek. Nekatere med njimi so bile celo zaposlene v javnih ustanovah in finančno preskrbljene, a so vseeno zahtevale dodatne nagrade in plačila, kar je sprožilo občutek izsiljevanja.
V enem primeru je prišlo celo do odtujitve izdelka, ki ga je kvačkarica brez dovoljenja predala županu – vrnitev izdelka smo dosegli šele po zapletu. Ko sem se obrnila na etično skupino prostovoljstva, da bi prijavila to dejanje, sem bila deležna odgovorov, ki so me razočarali in pokazali na pomanjkanje prave podpore za zaščito teh projektov.
Kdo v resnici profitira od “prostovoljstva” in zakaj se moramo o tem pogovoriti?
Projekt “Slovenija kvačka” je bil edinstven kulturni podvig, vendar zaradi zakonodaje v Sloveniji ni bil izvedljiv na drugačen način kot prostovoljski projekt. Kljub transparentnosti glede namena sredstev – ki so bila namenjena za marketing, vodenje projekta, nabavo materiala, izdelavo načrtov in obljubljene nagrade – so bile kvačkarice pogosto neposredno vprašane, kaj bodo “dobičkale.” Prostovoljke so bile zelo pogosto spraševane, koliko bodo zaslužile s projektom, kar je razumljivo, če to sprašujejo njihovi sosedje, ki morda niso seznanjeni z zakonitostmi prostovoljnega dela. Žalostno pa je, da so enaka vprašanja postavljali tudi uradniki, ki bi kot predstavniki institucij morali bolje razumeti zakonitosti prostovoljstva.
Zaradi tega je mnogim, ne samo meni, ostal nekoliko grenak priokus glede projekta – kvačkarice so želele predvsem počastiti svojo občino z unikatnim grbom. Večina grbov je zdaj okvirjena in postavljena kot trajen simbol njihovega prispevka svoji skupnosti.
V resnici je vsaka sodelujoča prejela obljubljeno nagrado v obliki bonov, ki so ustrezali zakonskim omejitvam za prostovoljsko delo, poleg tega pa še zahvalo in unikatno kvačko. Zavod je za kvačkarice pripravil tudi zaključno prireditev, kjer so vse prejele darila in pojedino, promocijo na spletni strani, pri vsakem grbu pa smo dodali še ploščico z njihovim imenom. Zavod se je torej resnično potrudil za svoje kvačkarice, da bi bila njihova prizadevanja ustrezno cenjena in priznana.
Čeprav sem bila tudi sama plačana za svoje delo, tega ne mislim več skrivati ali se sramovati svojega vložka. Moje delo in trud sta bila vredna plačila, še posebej ob vseh izzivih in zahtevah, ki jih je projekt prinesel.
Ob tem se odpira širše vprašanje: kdo v resnici profitira od prostovoljstva? Pogosto takšne projekte vodijo organizatorji, ki imajo za seboj podjetja za prodajo materialov, in v teh primerih prostovoljke poleg svojega časa prispevajo še material, ki ga organizatorji nato prodajajo.
Posebej pereč primer je projekt hobotnic za nedonošenčke. Medtem ko drugi rokodelci ne smejo prodajati ročno izdelanih plišastih igrač, se te hobotnice izdelujejo prostovoljno za najbolj ranljivo skupino – nedonošenčke.
Čeprav so vsi ti projekti sami po sebi dragoceni in imajo pomembno družbeno vrednost, se zdi nujno razmisliti o posebnih pravilih, ki bi upoštevala specifične spretnosti in prispevek prostovoljcev, kadar ti ne vlagajo le svojega časa, ampak tudi svoje sposobnosti in lastne materiale.
Zakaj takšna izkušnja pušča bolečino?
Ko si srčno vključen v projekt, ki ga vodi iskrena želja po ustvarjanju nečesa večjega, te dogodki, kot so izdaje, nespoštovanje in izsiljevanja, prizadenejo na globlji ravni. Moje osebno razočaranje ni le posledica izgube zaupanja v nekaj prostovoljk, temveč tudi občutka, da sistem ne podpira pravih vrednot prostovoljstva.
Ali je prihodnost “prostovoljstva” v resnici zakrito delo na črno?
Takšni primeri, kot je “Slovenija kvačka,” postavljajo vprašanja o naravi prostovoljstva v Sloveniji. Ali smo res pripravljeni prepoznati in ceniti vrednost kulturnih projektov? Ali pa bomo prostovoljsko delo še naprej razumeli kot nekakšno neplačano delo, brez prave pravne in družbene podpore? Prostovoljske projekte, še posebej večje projekte, bi morali opremiti z ustreznimi pravili in podporo, da bi zmanjšali tveganje zlorab, nezadovoljstva in nejasnosti v pričakovanjih.
Zaključek
Ta projekt bo zame vedno lep spomin na to, kako smo povezali Slovenijo z nitmi in kvačkanjem. Hkrati pa bo ostal grenak opomnik, da prostovoljstvo ni vedno tako, kot si ga zamišljamo – včasih je to le lep prekrival za delo, ki bi moralo biti vrednoteno in spoštovano na pravi način.
Zaradi teh izzivov se je Zavod Ustvarjalno srce odločil, da v prihodnje ne bo več organiziral prostovoljskih projektov, ali pa bo iskal bolj pravične načine sodelovanja. Verjamem, da mora biti prostovoljno delo vrednoteno in spoštovano na pravi način – ne kot zakrito delo na črno, ampak kot pravi prispevek k družbenemu dobremu, ki si zasluži priznanje in podporo.
Ta članek pišem iz osebne izkušnje kot vodja projekta “Slovenija kvačka,” saj verjamem, da moramo o teh vprašanjih spregovoriti odkrito in spodbuditi razmislek o vrednosti prostovoljnega dela v naši družbi. Moje misli in opažanja temeljijo na izzivih, s katerimi sem se soočila pri projektu, in so namenjeni ozaveščanju ter izboljšanju pogojev za prihodnje projekte in prostovoljce.
Vodja projekta Slovenija kvačka – Jadranka Smiljić
